Poletje je v polnem zamahu in spodobi se, da svoje življenjske navade prilagodimo letnemu času primerno. Pogosti nočni obiski klubov in restavracij je sestavni del tega.
S svakom in najinima boljšima polovicama smo se odpravili na večerjo. Lokacija restavracije nam je dobro znana na Punti v Piranu, kjer v zimskem času živi nekaj tisoč domačinov, vendar so poleti ulice polne turistov in temu primerno tudi lokali. Tudi “naša” restavracija odseva turistični vrvež in je nap ogled polna do zadnjega kotička. Vprašam mladega natakarja ali imajo mizo za štiri.
“Nimam, polni smo do zadnjega” mi odgovori.
Ne dam se kar tako in vprašam “ Veste mogoče ali bo kmalu kaj prostora?”
“kdo bi to vedel” mi odgovori, “ malo se sprehodite pa mogoče za pol ure bomo našli mizo”, nadaljuje.
Lepo se mu zahvalim in gremo dalje iskat srečo. Malo dalje druga restavracija, z veliko teraso, seveda vse mize zasedene. Na vhodu v restavracijo stoji hostesa in vprašam ali imajo prosto mizo za nas štiri.
“Samo malo, da vprašam natakarja” prijazno odgovori in odhiti. Ni je dobrih 5 minut, človek pomisli, da je pozabila na nas.
Ravno, ko smo se spraševali ali počakamo, da se vrne ali gremo naprej, prihiti z informacijami.
»Oprostite, gneča je, vse je polno pa prej ko sem našla nekoga, da mi pomaga… na žalost nimamo proste mize« odgovori.
Naivno vprašam, kdaj bi lahko bilo.
Prej ko odhiti vprašat natakarja, se ji zahvalim za prijaznost in nadaljujemo z iskanjem »poletnega zaklada«.
Nekaj metrov naprej restavracija iste velikosti kot prejšnja, pred njo mladenič, ki sprejema goste.
Pristopim in vprašam če je kaj prosto, malo smo že postali lačni in ne bo dolgo, ko bo moja boljša polovica postavila nedolžno vprašanje »Kaj ne bi raje šli kar domov?«
Mladenič kot iz topa odgovori »Trenutno smo polni, vendar bo za 12 minut miza številka 23 prosta. To je miza ob desnem robu terase, gostje so sedaj pri sladici. Lahko počakate tukaj v baru zraven. Da se ne iščemo, tale pozivnik bo zavibriral, ko bo miza pripravljena za vas.«
»12 minut?« da vidim teh dvanajst minut. Malo mi je bosa ta izjava. Če to čudo ne začne trest čez 12 minut grem domov kuhat »pašto«, prej ko se žena spomni na to.
Naročimo vsak svoj aperitiv in čvekamo, ko začne pozivnik dejansko vibrirat. Odpravimo se do mladeniča, vrnem mu pozivnik in firbec mi ne da miru pa vprašam kako je vedel, da bo miza prosta čez 12 minut in ne čez 25.
»Nisem, zato pa zna program, ki ga uporabljamo« odgovori.
Želite zvedeti kaj vse zmore program AvailIT. Stopite v stik z nami preko spletne strani www.availit.si
Kjer najdete kontaktne podatke.
